Pusti komentar
NETOČNI IN ZAVAJAJOČI PODATKI O VSEŽIVLJENJSKEM UČENJU
V soboto, 7. maja, ste v Delu, na 4. strani, v članku ‘Z učenjem smo lahko večno mladi’, ki govori o odprtju Tednov vseživljenjskega učenja v Sloveniji, navedli podatek, da je »8,4 % prebivalcev Slovenije vključenih v vseživljenjsko učenje«; navedli ste tudi, da je to manj kot leta 2016, ko jih je bilo vključenih 12 odstotkov. V članku je še nekaj navedb, ki vse komentirajo navedene številke. Že ena od navedb, da se bodo obiskovalci TVU-ja »lahko udeležili delavnic, predavanj, razstav, tekmovanj, izletov, pohodov, klepetov v tujih jezikih, brezplačnih testiranj znanja …« itn. govori o nesmiselnosti in seveda napačnosti navedenih podatkov o udeležbi državljanov Slovenije v vseživljenjskem učenju.
V čem je napaka? V tem, da se v teh navedbah enači vseživljenjsko učenje z izobraževanjem odraslih in še to le s formalnim ali bolje rečeno le s formaliziralnim ali v institucijah izpeljevanim izobraževanjem kot so šolanje, tečaji, seminarji, predavanja itn. V tem primeru gre za izobraževanje, kjer ja vloga in dejavnost posameznika (udeleženca) določena od zunaj; v ospredju je pridobivanje znanja, spretnosti, navad itn. ali učenje v procesu, ki je praviloma uradno (ni pa nujno) opredeljeno s cilji, normirano, strukturirano, predmetno usmerjeno, organizirano od zunaj. Proces (pridobivanja znanja itn.) se strokovno organizira in nadzoruje, praviloma s poukom in učiteljem. Za ta proces je značilno, da poteka v skladu z družbenimi razmerami ali zahtevami. Povsem drugače je pri učenju, pri katerem je poudarjen antropološki kontekst, ki presega družbeno-namenskega s tem, da postavlja v ospredje posameznika in temelji predvsem na njegovih potrebah in lastni dejavnosti, kar sicer ne pomeni, da v procesu niso upoštevane tudi družbene potrebe. To učenje označuje večja širina po več razsežnostih; poteka povsod, zajema vse položaje, okoliščine in priložnosti; vsebine se prepletajo in niso tako načrtno usmerjene na določen predmet. Je del vsakdanjega življenja, je prožno in traja vse življenje. Sam pojem ‘učenje’ je širši od izobraževanja; povezan je z večjo dejavnostjo in avtonomijo subjekta (učenca), je individualizirano in individualizirajoče, je zadeva posameznika in njegova last, posameznika individualizira. Vključuje seveda tudi manj formalizirane možnosti učenja, med temi tudi priložnostno učenje v okolju, v katerem delujemo. Poznamo tudi pojem ‘skupnostno učenje’, ki pomeni, da se učimo tudi s samim življenjem v skupnosti ali za skupnost. To so dejavnosti, ki jih ljudje bolj ali manj spontano, brez formalizirane organiziranosti izobraževanja in učenja, namenjajo svojemu osebnemu razvoju.
Napaka, ki jo najdemo v navedenem članku v Delu, je ta, da se v njem enači vseživljenjsko učenje in izobraževanje odraslih; to nista sinonima. Vseživljenjsko učenje je širši pojem kot izobraževanje odraslih in vključuje obe področji vzgoje in izobraževanja, to sta vzgoja in izobraževanje otrok in mladine ali ‘začetno izobraževanje’ ter izobraževanje odraslih ali ‘nadaljevalno izobraževanje’, to je tisto, ki se začne potem, ko oseba izstopi (na katerikoli stopnji) iz kontinuiranega izobraževanja (navadno je to šolanje) in začne opravljati kako drugo dejavnost, ob tem pa se tudi izobražuje in/ali uči. Oblike nadaljevalnega izobraževanja so zelo različne (kot smo navedli zgoraj je to lahko tudi priložnostno učenje), medtem ko je začetno izobraževanje praviloma le šolanje.
Preprosta logika pove, da v ‘vseživljenjsko učenje’ ne more biti vključenih le 8.4 odstotka odraslih! To je nesmisel. Učijo se v resnici vsi ljudje, saj sama beseda ‘vseživljenjsko učenje’ pomeni, da se učimo vse življenje, treba je le dodati, da se tako učimo praktično vsi ljudje. Seveda ne le tisti, ki se vključujejo v organizirane oblike izobraževanja in učenja (kot so šolanje, tečaji, seminarji itn.), temveč v spontanih, osebno izpeljanih, pogosto tudi priložnostnih možnostih vsakdanjega učenja. Sledeč takšni logiki je znani kanadski psiholog Alen Tough že v sedemdestih letih prejšnjega stoletja s svojimi raziskavami (najbolj znano poročilo o tem je Toughova knjiga ‘Adults’ Learning Projects, slovensko ‘Učni projekti odraslih’, izdana leta 1979) dokazal, da se ljudje za svoje osebne potrebe učijo tako, da izpeljujejo svoje ‘učne projekte’, praviloma brez pomoči učiteljev (lahko pa s pomočjo njim znanih oseb) in da so vsebine takšnega učenja zelo raznovrstne, pri tem pa pretežno ne gre za zelo zahtevno (npr. akademsko, ki je najbolj redka, in na sploh izobraževanje za pridobitev višje stopnje izobrazbe) raven tega učenja. To je najpogosteje povezano s človekovo praktično dejavnostjo za osebno rabo, takšne projekte pa izpeljuje več kot 90 odstotkov ljudi, kot ugotavlja Tough. To pa je pogosto tisto učenje, ki je povezano z ljubiteljskimi dejavnostmi v društvih, na različnih področjih, kot so kultura, tehnika, šport, zdravje, prosti čas itn.
Na koncu povejmo še to, od kod izvirajo te napačne številke o vseživljenjskem učenju. Izvirni greh je nastal v statističnih pregledih Eurostat v OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj). Njihovi podatki določajo in prikazujejo izobraževanje in učenje v formaliziranih oblikah (seveda tudi formalno izobraževanje), ki ga posameznik (odrasli) opravi v obdobju enega leta. Žal je takšno enačenje vseživljenjskega učenja z izobraževanjem odraslih povsem napačno, kot smo prikazali v tem prispevku.
Zoran Jelenc, Ljubljana