JAVNO PISMO MINISTRU ZA VZGOJO IN IZOBRAŽEVANJE
Spoštovani gospod minister,
v časniku Delo (27. decembra 2022, na 3. strani) je bil pod naslovom ‘Leto dni za novo biblijo vzgoje in izobraževanja’ objavljen pogovor z dekanom ljubljanske pedagoške fakultete, prof. dr. Janezom Vogrincem, v katerem izvemo, da ste sredi decembra imenovali delovno skupino za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja do leta 2033. Novinarka Špela Kuralt, ki je pogovor vodila, je dokument označila za enega najpomembnejših dokumentov vzgoje in izobraževanja, ki bo, kot je napisala, »začrtal pot temu delu naše družbe za prihodnje desetletje«.
Ker gre za tako pomemben dokument, ki bo določal bistvena strateška vprašanja delovanja in razvoja bržkone celotne vzgoje in izobraževanja v Sloveniji – iz naziva delovne skupine je mogoče sklepati, da gre za vso vzgojo in izobraževanje – čeravno se v pogovoru obravnava le vzgojo in izobraževanje v šolah, imamo o delovanju delovne skupine kar nekaj vprašanj, na katera bi želeli dobiti dodatna pojasnila. Predvsem nas zanima, ali gre za nacionalni program celotne vzgoje in izobraževanja in ali ta temelji na filozofiji in strategiji vseživljenjskosti učenja.
To nas zanima, ker je novinarka Simona Fajfar v Delu pred mesecem dni objavila ugotovitve in kritične ocene Računskega sodišča, da se v Sloveniji ne zavedamo pomena vseživljenjskega učenja in da na tem področju nismo uspešni ter da v »primerjavi z razvitimi državami po številnih kazalnikih nazadujemo«. Na ta članek in te kritične navedbe smo se v Andragoškem društvu Slovenije že odzvali, tudi s prispevkom v Delu, dne 17. decembra 2022, kjer pojasnjujemo, da krivdo za navedeno pripisujemo naši vzgojno-izobraževalni politiki in političnim odločevalcem, predvsem pa Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ki sistemsko skrbi predvsem za šolstvo otrok in mladine, ne pa tudi za vseživljenjsko učenje in v tem tudi ne za izobraževanje odraslih. Z besedilom smo decembra seznanili tudi vas.
Iz navedenega izhaja, da na vsebino pogovora s predsednikom skupine za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja do leta 2033, ki ste ga imenovali na to funkcijo, ne bi imeli pripomb, če bi šlo za pripravo nacionalnega programa le šolskega področja vzgoje in izobraževanja in pri tem zlasti za vzgojo in izobraževanje otrok in mladine. Če bi šlo le za to, bi bil dr. Janez Vogrinec, kot dekan Pedagoške fakultete, za predsedovanje skupini za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja tudi povsem primeren. Če pa gre za nacionalni program celotne vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, potem bi morali kot pristojni minister za to področje zadevo bolj pojasniti. In tudi prevzeti odgovornost, ker pri pripravi tega nacionalnega programa bržkone niste upoštevali filozofije in strategije vseživljenjskosti učenja. Če bi jo upoštevali, bi morala biti sestava skupine takšna, da bi enakovredno vključevala tako predstavnike vzgoje in izobraževanja otrok in mladine kot tudi predstavnike izobraževanja odraslih in andragoge; nacionalni program bi moral v tem primeru temeljiti na filozofiji in strategiji vseživljenjskosti učenja; to bi se moralo zrcaliti tudi v njenem imenu. Če pa je ne bi upoštevali, bi se potrdilo, da so bile kritike Računskega sodišča (da se v Sloveniji ne zavedamo pomena vseživljenjskega učenja, da na tem področju nismo uspešni, … ) povsem upravičene in tudi, da pri nas skrbimo – ali bolje rečeno – skrbite le za šolsko vzgojo in izobraževanje in tudi pri tem le za šolstvo otrok in mladine.
Dr. Zoran Jelenc, nekdanji direktor Andragoškega centra Slovenije in nekdanji predsednik Andragoškega društva Slovenije (zoran.jelenc@guest.arnes.si), in
Ida Srebotnik, predsednica Andragoškega društva Slovenije. (drustvoio@gmail.com).
Poslano: časniku Delo za Pisma bralcev in v vednost dekanu Pedagoške fakultete, prof. dr. Janezu Vogrincu.