Ob svetovnem dnevu učiteljev ne moremo biti optimisti.

Po slabem, samo še slabše na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje

Izobraževalci res nimamo sreče z ministri za vzgojo in izobraževanje. Toliko teže in pomena kot jo ima v naši državi izobraževanje, jo imajo v vladi tudi ministri in finančno podhranjeno  področja izobraževanja, zanemarljivo malo. Da je izobraževanje večinoma podcenjeno in nima prioritete v vladnih načrtih, vemo vsi, ki smo že leta vpeti v izobraževanje, še posebej odraslih. Odločevalci se nanj spomnijo samo  takrat, ko so jih  polna usta besed o pomenu znanja za razvoj in napredek ali pa ob dosežkih naših znanstvenikov,  športnikov, ko gre za ugled male državice v svetu itd.

Minister je tako ali tako že lahko vsak, ki » pride mimo. V resnici ministri usmerjajo in vodijo izobraževalni sistem zgolj  na papirju, zakone in pravila igre pa iz ozadja krojijo interesi pomembnih drugih. Številni strokovnjaki na področju izobraževanja lahko v nedogled posredujemo predloge,  pripombe, opozarjamo na pomanjkljivosti, predlagamo rešitve, pa nas  nihče ne sliši, niti ne posluša. Govorim tudi iz lastnih izkušenj kot predsednica Andragoškega društva Slovenije, neodvisne nevladne organizacije, ki združuje strokovnjake iz andragoške stroke in izobraževanja odraslih. Zdi se, kot da smo že leta in leta na barikadah v bitki za prepoznavanje pomena vseživljenjskega učenja in izobraževanja odraslih. Smo » Glas vpijočega v puščavi«.

Minister v odhajanju se z izobraževanjem odraslih in filozofijo vseživljenjskega učenja ni ukvarjal, še več, področja ni niti skušal razumeti. Nič novega, večina ministrov za vzgojo in izobraževanje se ukvarja predvsem s formalnim izobraževanjem, osnovno šolo, gimnazijo in pomenom točkovanja znanja. Na stranskem tiru pa ostajajo pravi problemi kot so: razvoj strokovnega in poklicnega izobraževanja, inkluzija oseb s posebnimi potrebami, integracija in izobraževanje migrantov, problematika Romov, skrb za ranljive skupine… Da o neupoštevanju in ne zavedanju, vse bolj prisotnega neformalnega in priložnostnega učenja, vseživljenjskega  učenja  in izobraževanja odraslih, starejših, digitalizaciji, učenju različnih veščin in pismenosti… sploh ne izgubljamo besed. Sprašujem se, kdaj in kje smo v izobraževanju izgubili kompas, ki bi vodil v smer  napredka, drugačnega, ustvarjalnega  načina učenja in poučevanja, ki ga zahtevata razvoj, digitalizacija, sodoben način  življenja in dela.

Velik problem je tudi pomanjkanje učiteljev in ustreznega kadra. Del krivde je v neustreznem nagrajevanju njihovega dela in upadu njihovega ugleda. Velik del pa tudi  v neselektivnem izobraževanju za ta poklic, rigidnosti in zastarelosti šolskega sistema  ob številnih birokratskih ovirah, ki preprečujejo zaposlitev strokovnjakov,  s sicer ustreznim strokovnim znanjem,  ker nimajo  t. i. strokovnega izpita in zato, o groza,  ne znajo na pamet ustavnih in šolskih zakonov. Imajo pa morda številne  druge kompetence za opravljanje učiteljskega poklica, kot so  npr. veščine in  znanja, odlične ideje, obvladanje sodobnih  metod in oblik  učenja, pravo energijo, veselje do prenašanja znanja na druge, empatijo…to  kar velja  kot »pedagoški čut«.

Dosedanji minister, kot da  ga ne bi bilo,  odhaja. Prihaja pa baje novi, ki je »strokovnjak« za šolstvo, kot zagotavljajo nekateri. Tisti, ki smo ga imeli priložnost spoznati, vemo, da temu ni tako in da je prej politikant kot strokovnjak, ki v resnici že dolga leta iz ozadja posega in v  v napačno smer vodi slovensko izobraževalno in šolsko politiko. Spomnimo se njegove samovolje v vlogi direktorja Zavoda za šolstvo pri pripravi novega Nacionalnega programa o vzgoji in izobraževanju, škodljivih posegov v izobraževanje odraslih v času, ko je bil državni sekretar  in še bi lahko naštevala. V resnici je  že dolga leta »minister« iz ozadja,  z zastarelimi, rigidnimi pogledi na šolo in izobraževanje.

Izobraževanje odraslih in filozofija vseživljenjskega  učenja bosta v času njegovega ministrovanja, tako  kot doslej,  ponovno na stranskem tiru, nepotrebna nadloga, ki nima mesta v ozkoglednem  pogledu šolnika, ki ga je že kdaj povozil čas.

Gospodje ministri, manjka vam širina in celostni pogled na zapleteno izobraževalno krajino !

Kje so mlajši strokovnjaki, s pogledom v prihodnost ? Kdaj bomo dočakali ministra, ki bo hodil pred vsemi nami, ne pa za nami.

Ida Srebotnik, prof. ped.

Ljubljana