Objavljamo zapisnik razprave o terminologiji

En dogovor do sedaj.

1. dusana9 pravi:

   03. 10. 2016 ob 18.41

   Se strinjam, da je bolje uporabiti tuje termine, a zgolj, če nimamo nadomestnih slovenskih. Neznosno pa je, da uporabljamo tujke tudi kot nadomestilo za izraze, ki so povsem tekoči v slovenščini. Denimo “aktivno staranje” je bila politično vsiljena zveza, medtem, ko strokovnjaki uporabljamo že trideset let “dejavno staranje”. Naracija nadomešča pripovedovanje. Le zakaj? Nracija je običajen izraz v tujih jezikih, v našem je pripovedovanje običajen izraz.Če pa so izrazi že od samega začetka prevedeni “mot a mot” oziroma dobesedmo kot je bilo denimo vseživljenjsko izobraževanje skrito pod izraz doživljenjsko (serb. doživotno) potem nas zresni le lektor, ki napiše „dosmrtno izobraževanje“.
   Toda v našem okolju je kopica izrazov, ki so se v slovenščini naselili brez predhodne analize… dobili smo slabo poimenovanje konceptov in zdaj ne vemo, o čem sploh govorimo. Na slabo definirane in poimenovane koncepte se lepijo napačne politike, zgubljamo denar, čas…. No terminologija je lahko interesno in ideološko obarvana, a obstaja tisto hujše. Napačna je, zaradi miselne lenobnosti, „nepravih prijateljev ali faux amis“. Nedavno so me prosili naj razmišljam o novem konceptu public pedagogy. Kar je javno je državno…. a vatorji, ki izrz uporabljajo povedo da gre za vrednotne, ki se upirajo neoliberalizmu. Gre pogosto za izobraževanje in družebno intervencijo na temelju znanja, gre za neformalno izobraževanje itd. Po dolgem primesleku sem potegnila analogijo z svetovnim dobrom (izraz nastane leta 1991), pedagogiko sem ohranila javno dobro pa nadomestila s skupnim dobrim. Pedagogika skupnega dobra. Coaching pa je sploh velik problem… pa tudi mentoriranje…. z vsemi kmonotacijami, ki jih prinašaS

   Odgovori